Prleško štajerska naveza s svojo odisejado navdušuje z objavami
Tudi na strani radiomaxi.si lahko spremljate vsakodnevne prigode fantov, ki so se s starim jeepom in veliko volje podali na še en rally. Kaj počnejo na poti, koliko kilometrov so prevozili do sedaj in kakše težave ter tudi naloge premagujejo, izveste v njihovih zapisih, ki smo jih povzeli na njihovi uradni spletni strani Wine Angels. Wine Angels – Štirje dedi, en avto in kup neumnosti na kolesih
Pozdravljeni na spletni strani, kjer se resnost konča in se avantura začne! Mi smo Wine Angels – štirje pogumni (ali pa samo rahlo nori) prijatelji iz Prlekije: Janko, Boštjan, Matevž in Boris. Skupaj nas druži ljubezen do vina, starih avtomobilov in idej, ki se običajno začnejo z: »Čuj, veš, kaj bi bilo ful vredik?« in tako se je rodila naša ekipa.
Naša zgodba se je začela z idejo, ki jo je dolgo časa negoval naš Janko. Njegov navdušujoč duh nas je spodbudil, da smo rekli: »Če ne zaj, kdaj pa?«.
Leta 2022 smo se udeležili svojega prvega mednarodnega rallyja European Mountain Summit Rally, kjer smo v petih dneh premagali 1.500 kilometrov alpskih cest – od Salzburga do Azurne obale, brez GPS-a, opravljali naloge iz skrivnostne "road book" knjige in poskušali ne zgrešiti cilja v St. Tropezu. Ker če že zaidemo, naj bo vsaj v Francijo, ne? Vmes smo se znebili iluzije, da znamo parkirati star Land Rover v Monaku brez zmede in kričanja. Pa tudi ugotovili, da lahko brez GPS-a najdeš marsikaj… razen poti. A hej – vsaka izgubljena cesta je nova zgodba!
A to je bil šele začetek. Leto zatem smo že navili motor za Romanian Route Rallyja 2023, kjer nas je pot vodila preko evropskih mest in vse do Transilvanije in Bukarešte. Z vsako novo etapo širimo meje svojega duha, se povezujemo z ljudmi in dokazujemo, da je srce vsake prave avanture pogum, dobrodelnost in ekipni duh. Ker rally ni samo vožnja, ampak tudi borba za točke, kostume in šarm, smo se hitro vklopili – saj smo edina ekipa, ki zna v isti sapi menjati gumo in razpravljati o taninih v rdečem merlotu.
Wine Angels smo prvi Slovenci, ki smo se udeležili teh rallyjev. Naši cilji niso le prevožene razdalje, temveč pustiti sled – tudi z dobrodelnimi namenih in z duhovitim pogledom na svet.
22. julij 2025, peti dan: Črna gora
Prijaviti in pripraviti se na rally, kot je ta, je eno, a nekaj povsem drugega je vživeti se vanj. Naloge, včasih izjemno zafrknjene in prefrigane in na prvo oko nedosegljive, so težke in med njimi so tudi takšne, ki so še težje od težkih. Vršaci in prelazi in dejanja, ki naj jih človek opravi po vsej tej vratolomni vožnji (najti denimo točno določeno nalepko na točno določeni tabli, ki jih je ob cesti na stotine, pa še cest, podobnih si kot jajce jajcu je ogromno ...) so velik zalogaj. Karakterji trpijo, meje (možnega) se premikajo proti vrelišču. Mi smo kar se tega tiče povsem mirni in to smo bodisi zaradi tega, ker ipak vsi gravitiramo v Prlekijo, kjer domujejo žilavi in umirjeni, niti malo vzkipljivi ljudje (aha, seveda, a ne, Matevž?!) bodisi zaradi angleške prefinjenosti, ki veje po našem freelanderju. Nekaj od tega zagotovo drži, saj nam niti na misel še ni prišlo, da bi sestopili, da bi odstopili. Danes sta to storili dve ekipi, dve sta odstopili včeraj...
Današnji dan so se obrati vrteli po soteskah Durmitorja. Nacionalni park Durmitor je resnično "za popizditi" lep. Turizem tukaj terajo na veliko, ogromno vlagajo vanj, razgledi z visokih mostov nad soteskami pa so dih jemajoči. Naš prvi, ki smo ga morali posneti (za kar smo prejeli pet točk) je bil most nad sotestko reke Piva, po našem urniku pa so sledili še številni fantastični razgledi, do katerih smo se vozili tudi skozi številne tunele.
Posneti smo morali fotografijo Vražjega jezera, si ogledati tamkajšnje starodavne nagrobnike, perepeljati most čez Pivsko jezero in najti točno določeno razgledno točko v Kanjonu Sušice. Poiskati smo morali most bratov Gagović ter poiskati staro, zapuščeno postajo sedežnice, pa visok most nad globoko sotesko reke Tare, za kar smo morali prevoziti skoraj, da celotno sotesko te lepe reke. Nenormalno vijugaste ceste, a nekatere med njimi na sveže asfaltirane. Črnogorci na veliko vlagajo v turizem, še enkrat več ponvaljamo. Freelanderja smo nahranili na bencinski postaji v Žabljaku, gorskem biseru Balkana, v katerem menda regljajo žabe.
Ker po naravi nismo lenuhi, Prlekijo pa tudi ponosno zastopamo in se zato, ni druge, oziramo po visokem končnem rezultatu, smo se včeraj predvsem zagnali nad naloge, za katere, ko jo opraviš, prejmeš največ (pet) točk. To, da je nekatere naloge med zadnjimi organizator sestavil z napačnimi koordinatami, tako da smo kakšno lokacijo zaman iskali kot "butli", pustimo ob strani. Vse se da, če človek naveže stike z lokalci. Zapuščeno postajo sedežnice, denimo, smo našli samo z njihovo pomočjo.
Pot skozi prekrasni Durmitor, katerega najvišji vrh v pogorju, Bobotov Kuk, doseže višino 2.523 metrov, in ki je na severu omejen s kanjonom reke Tare, na zahodu s kanjonom reke Pive, na jugu pa s kanjonom reke Komarnice, je sicer plačljiva (6 evrov po osebi). Ko smo ga prevozili, smo si izpolnili našo že dodobra ponotranjeno zapoved - spij pivo, ko prevoziš prelaz. In evo nas: majhna koliba, pred njo star ćiko in pes, za katerega smo kasneje izvedeli, da mu je ime Boško. Voljo, kot se je predstavil, je sila zgovoren možakar, ki nas je najprej naučil par krepkih črnogorskih kletvic, ki so mu iz ust padele kot za stavo. Ko je prisedel, se je debata razvijala z atomsko hitrostjo in povedal je, da je šest let svojega življenja preživel v Sloveniji, prehodil pa je tudi nekaj naših vršacev, med njmi Triglav in Stol, Mangart. Izjemno dobro pozna Slovenijo, le v Prlekiji, da še ni bil, kot je povedal. Seveda, da smo ga povabili ter mu v jeruzalemskem dvorcu že vnaprej rezervirali najlepšo sobano!
Iz piv smo počasi prešli na "mekano", sploh tista od "kajsije" je bila odlična in ugotovili smo, da je Voljo resnična enciklopedija žganjekuhe. In ko tako debatiramo in preizkušamo njegove dišeče zvarke, v kočo pride čuvaj parka. "Oooo, Slovenci," se kmalu oglasi ob šanku in debato, ni druge, tako pač je, vržemo še z njim. Dogodek bi se lahko hitro razvil v ... saj veste, kaj in kako je, ko se srečajo komunikativni (žejni) dedi. Še pravi čas smo stopili na zavoro, nagnili zadnji šilček ter se poslovili. Dragi Voljo in stric rendžer - ostanita nam zdrava in nasmejana!
Opogumljeni in polni zanosa se poslovimo - Voljo hvala še enkrat - in v avtu nadaljjemo debato: glede na to, da ne sodelujemo v nekem hitrostnem rallyju, kjer štejejo sekunde, ali ne bi mi... nabrali še nekaj dodatnih točk? Sicer bomo malo manj spali, jedli bomo v avtu, ampak.... točke bodo. In doživetja tudi. "Gremo, vamos, kam poči, poči", smo zavpili vsi v en glasi in Jenč je pognal našo mašino, zapodili smo se v lov za dodatnimi nalogami (in točkami). Kilometri so se vlekli kot pouk slovenščine v šoli, kar štiri ure časa so nam vzele te dodatne naloge, preden smo se spet vrnili v dolino. Tam smo skočili v trgovino po kruh, salame še imamo (hvala Kmetija Sever, hvala BeEko) in evo, sendviči z zadnjega sedeža á la carte po Matevževem receptu so bili nared.
Pot smo nadaljevali skladno z navodili (vmes smo torej odkljukali zajetno število dodatnih nalog), naslednja na seznamu je bila kamnita cerkvica Nadangela Mihaela, kjer smo morali prešteti število križev na njeni strehi in (nočni) obisk Katona Kuline, kjer smo tudi prenočili in se poslovili od Ozzyja: počivaj v miru, legenda.
Jutri pa nad Kolašin, Zekovo glavo...
Prvič smo šraufali!
Objavljeno: 22 Julij 2025
21. julij 2025, četrti dan: Bjelašnica (BiH) via Črna gora
Spati pod olimpijskimi skakalnicami ob vznožju mogočne Bjelašnice je posebno doživetje. Je zmes nostalgije in nekega čudnega, tesnobnega občutka, ki v svet človekovih misli naplavlja tiste o minulem in nečem, česar nikdar več ne bo, o minljivem. Pa saj se vsi spomnimo leta 1984 in sarajevskih zimskih olimpijskih iger (potekale so med 8. in 19. februarjem), pa maskote Vučka. Kakšni fantastični spomini, kako veličastno je bilo prek televizijskega sprejemnika (da, takrat smo bili Wine Angelsi bolj, kot ne še froci) gledati našo državo kot gostitelja teh veličastnih športnih iger in naše športnike, ki so tekmovali tam. Zdaj, dobrih enainštirideset let pozneje so od olimpijskega veličastja ostali zgolj še spomini, ujeti v beton, ki ga prerašča trava.
Vstali smo ob šesti uri zjutraj, debata pa je kakopak tekla o prav tem, o relaciji med nekoč in zdaj ter o tem, da bomo tudi mi enkrat samo še spomin in Matevž ne bi bil Matevž, če ne bi sredi apatičnosti, ki se ob tovrstnih trenutkih hočeš-nočeš prikrade v dušo, zajodlal in začel mrgoleti s svojimi enovrstičnicami: "Gremo, Jenć, gremo Boštjan, gremo ščetkat. Najprej zgoraj desno!" Zobe smo umili kar dvakrat, enkrat s svojo, drugič s pasto, ki nam jo je ob odhodu dal križevski župan Branko Slavinec.
Dan, ki je bil pred nami nam je namenil kar 17 nalog. Prvega, vzpon na vrh Bjelašnice, smo hitro opravili ter se odpravili po bonus točke proti Lukomirju. "Jebeni Lukomir, ja" je navrgel eden izmed nas, ko smo končali s tem peklenskim hribom. Ne le, da nas je med vožnjo razmetavalo kot svinje v kakšni od razmajanih prikolic. Prvič smo morali celo šraufati in da bi nas vi videli, kako bogaboječe smo poslušali menjalnik, ko je po nekem čudnem "škrt-škljoc"-u Jenč preizkušal, ali zadeva še dela, kot bi morala. Menjalnik je hvala Bogu odnesel brez posledic, smo pa res skoraj zgubili thule-ov strešni prtljažnik, ki mu je očitno presedlo naporno tresenje avtomobila. Distančniki so se polomili in malo je manjkalo, da bi iz strehe padlo prav vse, kar vozimo na njej. Seveda smo malo poinprovizirali, podložili in po svoje pritrdili in vse se je dobro končalo.
Naša naslednja destinacija je bila Orlovačko jezero, kjer smo si po treh dnevih končno in resnično dobesedno namočili noge, števec na freelanderju pa se je tik pred tem ustavil na točno 1.500 kilometrih, ki smo jih doslej prevozili na letošnjem rallyu.
Izjemno intenziven dan se je nadaljeval. Sicer si vsaka ekipa lahko dneve ureja po svoje, v bistvu ti ni treba delati prav ničesar, lahko zgolj uživaš in ne opravljaš danih nalog, vendar potem ni točk in ni ... možnosti za zmago.
Kot že rečeno, danes nam je organizator odmeril kar 17 nalog. Med drugim smo se morali postaviti in to dokazati s fotografijo pod star, težko dostopen železniški most (pod katerega so si upali redki, med tem ko sta Jenč in Matevž kar tekmovala, kdo bo prvi pod mostom našel napis "AHOJ"), se peljati po cesti duhov, najti Kalinovik (rusko mestece v pozabljeni bosanski regiji), poiskati in fotografirati smo morali staro grško grobišče ter med drugim stopiti na Zelengoro. Seveda smo vmes tudi tankali in to na predpotopni tankšteli, kjer nafta v rezervoar teče še počasneje, kot sveži šnops iz kotla.
S takšnimi in drugačnimi akrobacijami - v rallyjevskem smislu to pomeni, da se Jenč počasi vzpenja z avtom, Boštjan in Matevž pa ga zvečine opazujeta od zunaj in vpijeta okrog avta, kdaj naj zaveije desno, pa levo, naravnost in spet levo - smo Zelengoro hitro "naskočili". Ker smo bili zgodnji smo se odločili, da se ustavimo v tamkajšnjem planinskem domu.
Pičimo gor, na parkirišče in pred eno od kolib sedi družba moških. Seveda smo takoj pomislili "aha, to je to", gremo ven in vprašamo "ima li pive?" Vsedemo se k mizi in eden od domačinov, ki so sedeli za mizo poleg naše, vstane in pride vprašat, ali lahko kako pomaga. Kot po navadi naročimo "tri pive i što pije gazda", človek se obrne na peti in kmalu prinese tri hladne. Ko mu rečemo, naj si vendarle še sam prinese enega, možakar zamahne z roko in reče, da ga že ima, od prej. Debata je dala debato in kmalu presenečeni ugotovimo, da sploh nismo v planinskem domu, temveč smo se "samopovabili" na privatni piknik nekdanjih sodelavcev. Uf!! Hitropotezno smo se namenili spili pivo, ga plačati in adijo, a... na koncu smo si z družbo izmenjali podatke, spili tri runde, fantom v zahvalo dali našo kapo z Wine Angels napisom ter nekaj naših (Kaučičevih) špricarjev.
Pot včerajšnjega dneva nas je mestoma vodila tudi mimo s svarečo rumeno barvo na karti označenih mest s pripisom "pozor, sumljivo območje, možnost min!!", vsega skupaj smo se vozili 9 ur, 20 kilometrov smo prevozili po asfaltu, 42 kilometrov po stranpotjih in grušču.
Vse je odlično potekalo in že bi si lahko malo zažvižgali in si odprli kak špricar, ko smo proti sutješkemu kanjonu, kjer smo morali najti spomenik na reki Sutjeski ugotovili, da po cesti, po kateri se vozimo, tja ne bomo prišli.
Kaj češ, druge ni, obrni in ponovi vajo. 45 kilometrov v eno smer, dve uri nam "ne gineta". Trmasti, kot smo, si naloge nismo pustili za naslednji dan, temveč smo pljunili v roke in ponovili vajo, kot se reče. Zadevo smo odkljukali pozno zvečer, ko smo si postavili tabor in se prepustili Boštjanovim spretnim prstkom: žar je bil odličen!
20. julij 2025, tretji dan: Planota Vlašić (BiH) via Bjelašnica (BiH)
Jutra so najbolj zanimiva zgodaj zjutraj. To še posebej drži, če si nekje na veličastni višini in je nebo kot iz porcelana, kjer človek povsod po povsodi ne najdeš ničesar drugega, kot le zgodnje sonce, svežino in mir, iz katerega se tu pa tam prikrade kak piš, vetrc. Tudi včeraj zjutraj, na gospodov dan je bilo točno tako a le do trenutka, ko je v tišino zarezala glasna debata dveh vedrih mož: eden Slovenec, drugi domačin iz planote, pastir. Eden Jenč, drugi Džemal in izgeldalo je, kot da sta stara, dobra prijatelja, ki se nista videla najmanj petdeset let. A urnik je urnik in njuna debata, polna šal in smeha se je naposled morala zaključiti, saj nas je časovnica, na gosto prepredena z raznoraznimi nalogami organizatorja rallya že preganjala.
Najprej oz. čimprej smo morali iz točno določene točke, opisane v navodilih, posneti fotografijo soteske, ki smo jo morali poiskati na (precej skopi) karti, nato smo se morali postaviti in se seveda fotografirati pred televizijskim oddajnikom Paljenik (enim od desetih v Bosni), v njegovi bližini pa najti stari vojaški bunker. Poiskati smo morali tudi točno določeni vodni vir (z zanimivim imenom: Smrdivoda) in vse to smo počeli peš. Fajn nedeljski sprehod!
Dopoldanske naloge smo opravili izjemno hitro, s čemer smo pridobili na času, zato smo bili izmed dobrih tristotih ekip edini, ki smo se ob sestopanju iz planote Vlašić ustavili v Planinskem domu Jusuf Pečenković in nazdravili s prijaznim gospodarjem.
Zdravica (vsak dve pivi!) je bila pristna in globoka, gazda nas je od veselja, rekoč "živeli, Slovenci!" celo počastil z odličnimi uštipci. Ki so bili, mimogrede, naš edini topli obrok včeraj, saj si zaradi lovljenja kar na gosto postavljene časovnice nismo imeli časa kuhati. Lačni seveda nismo bili, saj smo med potjo ves dan pridno žulili odlične ocvirkovice, ki nam jih je za na pot že pred odhodom na rally pripravila prijateljica Anja in pili "Matevževo vodo" v pločevinkah.
Vsekakor nas je ob sestopanju s planote, ki kar se tiče vožnje ni prav nič manj naporna od vzpenjanja, kamenje in ovinki in nenehno vijuganje poti namreč ostajajo identično isti, zaposlovala le ena misel: kdo neki sta junaka, ki sta se kot strela iz jasnega prikazala ob boku našega, vsem dobro poznanega megajunaka Špricarmena. Se ga še spomnite? V bistvu je bilo tako:
ko smo bili sredi največje muke (nikakor nismo uspeli najti prave soteske, za katero nam je organoztator odredil, da naj jo pofotografiramo) je naenkrat počilo in se pokadilo, iz neba pa je kot božja mana pričel deževati en tak sila prijetni, vznemirljivi zvok, podoben tistemu, ki nastane, ko se mrzla radenska počasi razliva v dišeče vino, ko se smeji v kupici. Ko je ta neverjetno prijetni zvok pojenjal - oči smo kar zaprli od lepega in se mu prepustili, se je pred nami v vsej svoji veličini pojavil nihče drug, kot Špricarmen, ki je na ves glas zavpil:
"Tam, milomater, tam desno je tista vaša soteska, jo vidite?"
Seveda smo jo takoj opazili - hvala, Špricarmen! - in vsi navdušeni smo junaku segli v roko, se mu zahvalili in ga povabili, naj gre z nami in bilo je že tik pred tem, da bi se zmenili, ko je nebo razčesnil divji zvok, enak tistemu, ki ga za seboj pusti reaktivno letalo, ko prebije zvočni zid. Ob Špricarmenu sta naenkrat stala še dva... junaka.
"Kdo sta pa vidva, kaj, .. kaj se dogaja, Špricarmen?" smo zaman spraševali, saj so se junaki, ki se med seboj očitno res zelo dobro poznajo, le nasmehnili, v sekundi do dna izpili špricar, udarili "kepco" in že jih ni bilo več. Le šššššvisssz je naredilo po nebu in to je bilo to, ostali smo presenečeni in sami. "Kaj te veš, morda so pa sošolci iz faksa," je kasneje, ko smo bili že v freelanderju, ki je veselo poskakoval po vijugasti poti, dejal Boštjan in Matevž je že googlal, kajti junaka sta se mu zdela nekam poznana.
Tudi skalo, iz katere smo morali posneti fotografijo, smo našli takoj za tem, prav tako zapuščeni vojaški bunker. Planoto Vlašić smo nato naposled zapustili in se odpravili do Prokorškega jezera, kjer smo našli istoimensko pastirsko vas: vstopnina nas je stala 19 evrov (deset za avto, tri evre po osebi). V tej vasi smo imeli nalogo najti hiško z vrezljanimi srčki in Matevž ter Boštjan sta že skoraj obupala, ko je po dobri uri iskanja ta pravo hiško naposled našel Jenč, ki je kot pravi kapetan neomajno vztrajal do konca. Vmes je, ker Jenč ne bi bil Jenč, seveda spoznal kar nekaj družin, ki živijo v vasi in med slednjimi je pokramljal tudi z eno, katere gospodinja je nekoč študirala v Mariboru, kasneje pa poklicno sodelovala z nekdanjim ljutomerskim podjetjem Marles. Kako majhen je svet a?!
Do Bjelašnice smo jo vrezali prek prelaza, saj je organizator rallya za tistega, ki si upa na pot prek prelaza, predvidel dodatne točke. Itak, da smo šli in kljub nezavidljivo razmajani cesti (Matevž je spet trpel, kot Kristus) nam na koncu ni bilo žal, saj smo uspešno ugnali prenekatero ekipo.
Seveda smo do Bjelašnice, kamor smo prišli pozno pod večer, morali zbrati še nekaj točk oz. odkljukati še nekaj nalog: prečkati smo morali tako most kot viseči most na reki Neretvi, kar je bila naša zadnja včerajšnja naloga, preden smo izmučeni prispeli do vznožja Bjelašnice, katere vrh bomo naskočili danes. Po tem pa via Črna gora, kjer....
Se beremo!
Vinski angeli iščejo vinske mušice
Objavljeno: 20 Julij 2025
19. julij 2025, drugi dan: Prašice (Slovaška) via planota Vlašić (BiH)
Resnično idilični camp Duchanka smo zgodaj zjutraj po odličnem zajtrku, ki smo si ga sestavili iz imenitnih dobrot kmetije BeEko, sicer zapuščali s težkim srcem, a željni pustolovščin in izpolnjevanja nalog, ki nam jih dnevno odmerja organzator (bi vam poslikali knjigo skopih navodil, pa ne smemo, takšna so pravila) smo suvereno odrinili dnevu naproti. Sonce, vonj po borovcih in poln tank, e, poči po gasu, Jenč!
Vožnja proti Đakovu, zvečine po avtocesti, je potekala mirno. Ob poslušanju evergreenov, kot je denimo ta komad, je hitro minila in že smo bili v centru Slavonije, v objemu Jenčevega dobrega prijatelja Maria, ki nas je presenetil z mešanim (mesom, kako pa drugače) na žaru. Za odojek ali jagnje ni bilo časa, kdaj drugič, Mario Išasegi in iz srca hvala (P.S.: Mario je dober poznavalec Prlekije, ki jo naravnost obožuje, kot pravi). Ste vedeli, da je v Đakovem ena najstarejših katedral ever? Katedrala Sv. Petra je resnično impozantna.
Ko smo zapuščali Đakovo smo v debati z eno izmed poljskih ekip (na tokratnem rallyju je sicer 341 ekip, v naši (kategorija adventure) jih je nekaj čez 250) izvedeli, da se ena njihova ekipa imenuje Vinske mušice. Ja pa dobro, no, kaj nas je resnično potrebno posnemati? :) Seveda smo si kot eno od primarnih nalog zadali, da to ekipo čimprej spouznamo in preverimo, koliko vinskega nosijo v in po sebi. Se z njimi, tako kot z nami, tudi v največji sili in gužvi da pogovarjati o, denimo, taninih v rdečem vinu?
Avtocest ne maramo, ker so dolgočasne. A proti finalni destinaciji smo je imeli pred seboj še lep zalogaj, zato smo si čas kratili s poglobljenimi pogovori (o začetku in koncu sveta, o perzeidih, o greenlandskih morskih psih, o svetovni pomembnosti slovenske politike,... ) ter s poslušanjem domoljubne glasbe. Čas je hitro mineval, kmalu smo prevozili Zenico ter pred seboj zagledali planoto, na katero naj bi se povzpeli. "Si ziher, Boštjan, je to - to?" je vprašal Jenč in s prsti potrepljal freelanderjev volan. Kot da bi vedel, da bo "jeba"...
Najvišji vrh planote Vlašić je sicer visok nekaj nad 1.900 metrov nadmorske višine, naša finalna destinacija je, kot bi bilo lahko razvidno iz karte, ki nam jo je v gradivo vtaknil organizator, na 1.800 metrih (kasneje smo natančno izmerili: spali smo na višini 1.651 metrov nadmorske višine). Ni ravno malo, kaj ne? Pot na Vlašić je bila nekaj povsem drugega od dolgočasne avtocestne pustosti. Gor in dol, makadam in kamenje, pa spet nekaj predpotopnega asfalta, ki se je drobil pod gumami, ovinki in ovinki, pa spet ovinki, prah in blato in povemo vam, da je Matevž zadaj komaj, komaj preživel, poskakoval je do stropa, ubožec. "Zaf... u Božjo m...", je bil njegov prvi komentar, ko se je cesta za silo vzravnala in je luknje zamenjal znosni makadam.
Pred ciljem smo v mraku obvozili spomenik generalu Mehmedu Alagiću, impozantna zadeva, ni kaj, in kmalu smo po 14 urah vožnje, kateri piko na i je dalo mukotrpno vzpenjanje na današnjo ciljno destinacijo, ugasnili avto. Najprej smo si postavili šotore (Boštjan si ga je sicer postavil lučaj stran od Jenča in Matevža, ki baje smrčita kot medveda), spili po dva špricarja in si pripravili večerjo iz okusnih dobrot kmetije Sever.
V totalni divjini je poleg nas spalo še okrog 40 ekip, ki so bile glede na to, da so jim ognji hitro ugasnili, utrujeni še bolj, kot mi. Noč je minila, kot bi rekel keks in zbudili smo se v fantastično nedeljsko jutro: kakšna kulisa! In Jenč ne bi bil Jenč, če se ne bi takoj zjutraj "malo sprehodil naokrog" in evo, z domačinom Džemalom sta že navezala stike. Po zajtrku (BeEko je resnično zakon!) smo se čili in spočiti odpravili novim dogodivščinam naproti.
Kam, e, to pa vam povemo v jutrišnjem blogu.
Gremo, gasa!
Objavljeno: 19 Julij 2025
18. julij 2025, prvi dan: Ključarovci (Slovenija) via Prašice (Slovaška)
Dobra družba, na stotine kilometrov takšnih (avtocesta) in drugačnih (totalna brezpotja) cest, na desetine višinskih prelazov in morje dogodovščin, vse to so drobni razlogi, ki so nas že tretjič združili v trdni odločitvi, da se po dveh tovrstni rallyjih, ki smo ju minula leta že prevozili skupaj, udeležimo tudi letošnjega Trans-Carphatia Rally-a (Spletna stran). Ni popüščaja, kot rečemo Prleki!
Jenč je zavihal rokave in svojega (zdaj že našega) Freelanderja je sfriziral, naoljil in nadišavil do maksimuma, bolj ne gre, Boštjan je zbral in zvezal vse možne digitalne gadgete, ki nam pomagajo potovati in spremljati pot (čas, ruta, točno določeni kraji in dogodki, naloge organizatorja... ), Matevž pa se je spet opremil s pločevinkami Kaučičevih špricarjev in z izdatno zalogo dobre volje in vicev, ki se v takšni družbi v bistvu pišejo kar sami in sproti.
Za naše štartno mesto smo izbrali igrišče športnega društva Ključarovci v Križevcih (Občina Križevci), ki se je kljub popoldanski pripeki dodobra napolnilo z našimi prijatelji, sorodniki in tistimi, ki so nam prišli zgolj zaželeti srečo. Križevski župan Branko Slavinec, fejst kerlc, nam je namenil celo pozdravni nagovor in, mater, počutili smo se najmanj tako, kot ekipa astronavtov, ki je Brucu Willisu pred leti v Armagedonu pomagala rešiti svet. Do solz, vam povemo, do solz!
Opremljeni z iskrenimi željami in vzpodbudnimi besedami smo tako še pravi čas odrinili iz Prlekije, ki se v tem letnem času postavlja v idilični zeleno-rjavi kulisi. "Vsi za enega, eden za vse" smo spet rekli in Jenč je pritisnil plin do našega prvega cilja - slovaške Prašice oz. tamkajšnji zelo znani camp Duchonka.
Na (prvem) cilju smo morali biti točno do desetih zvečer, kar je glede na nekaj sto kilometrov cest prej težko, kot otročje lahko dosečti. Ob 19.30 smo po Boštjanovi elektroniki, pa tudi GPS nam je kazal tako, zamujali za devet minut, a naprave so nas ob 21.33 prijetno pomirile: cilj bomo, če bo vse po sreči, dosegli ob 21.59. To nam je naposled tudi uspelo, ja kak´pa!
Pod mogočnimi, dehtečimi bori, pomešanimi z živozelenimi brezami, zaradi katerih razkošnosti in mogočnosti si camp resnično prisluži vzdevek najlepši med vsemi na slovaškem, smo si postavili šotore in se odpravili spoznavat ostale ekipe, ki so se letos odločile prevoziti Karpate. No, tudi kakšno pivo je padlo, a hitro je padla tudi noč, ki se je kmalu prevesila v tisti pravi poletni mir, iz katerega tu pa tam pogleda le kakšen zvok škržata ali črička. In komarja.
Zjutraj, malo po šesti uri je povsem prebujeni camp oživel na polno in kmalu za tem smo se proti naši sobotni destinaciji - planota Vlašič, pognali tudi mi. Forza!!
Ključne besede: Wine Angels-Rally Trans Carpathia-
